O Bogu

De pravi Bog se kliče Bog ljubezni,
de ljubi vse ljudi, svoje otroke.

Ena največjih neumnosti, ki jih Rimočrti posredujejo otrokom, je predstava o Bogu kot vsemogočnemu starčku s sivo brado, ki sedi tam nekje zgoraj in s trikotnim sijem nadzoruje vse štiri strani neba in še zgodovino. Ker večina ljudi duhovno nikoli ne odraste (odraslost pomeni stalno rast in ne neko stanje v katerem (zato ker ni več nujno zaradi strahu pred vzgojiteljem) ne beremo knjig, se ne izobražujemo o naravi in družbi, se ne poglabljamo znanja računstva, nikoli nič ne napišemo – torej smo nepismeni ...), tudi predstava o starčku ostane točno tam. Rimočrti, po telesu odrasli ljudje, v opravičilo svoji duhovni nedoraslosti, vse reči iz otroštva imenujejo pravljice. Tako ta neumno predstavljeni Bog postane pravljica.

A pravzaprav delamo s tem krivico pravljicam, ki so v bistvu prav-ljice, torej nam govorijo, kaj je "prav" in niso neka magija za otroke, delamo krivico Bogu, ko v svojem neznanju oznanjamo nekaj, za kar še sploh nismo stopili na pot spoznanja ali doumevanja, in nenazadnje, delamo krivico sebi, ker si ne dovolimo, da bi pre-rasli otročje neumnosti.

V izogib ali v opravičilo, da predstava o Bogu ostaja na otročji ravni, so si mnogi, celo zelo učeni Rimočrti, predvsem pa Rimotrči, izmislili različne razlage. Rečejo, da je oseba, a s tem še bolj podčrtajo telesno obliko osebe; rečejo, da je duh, pa si potem tudi duha ne moremo drugače predstavljati kot po otročje, ali pa kar preskočimo razmišljanje ... ; rečejo, da je pravičnost, pa si vsak kar po samem sebi o tem naredi predstavo češ, da sem pravzaprav jaz najbolj pravičen; rečejo, da je ljubezen, pa si ljudje v najboljšem primeru predstavljamo idealizirano požrtvovalnost. Lahko je oseba, lahko je duh, lahko je pravičnost in resnica in ljubezen, vse to ja, in še več, ampak ...

... v bistvu je Bog zelo preprosta zadeva. Ne da se nič reči, ampak mora biti nekje v smer preprostosti življenja, torej življenja v smislu stalnih sprememb, gibanja, odnosov, razmišljanja, zavestnih in podzavestnih dejanj, za katere prej in po njih verjamemo, da so dobra. Verjamemo! In ne, da si predstavljamo, da verjamemo!

Bog ima tudi praktične dimenzije. Na primer ena zelo koristna, skorajda potrošniška, uporabna v težkih časih. Praktično vsaka Bogomila zato ob težavah pomisli na neko višjo silo, ki naj bi pomagala. A pogosto takrat ne prime. Zakaj? Zato, ker ne gre kar na vrat na nos, ker odnosa ni mogoče vzpostaviti kar čez noč. V našem primeru se zato z Bogom splača vzpostavljati odnos v mirnem času. V času zunanjih težav ali notranjega nemira, ko si Bogomila ne more sama pomagati, potem Boga občuti bližje, z njim lažje vzpostavi odnos, ki ji pomaga iz nemirnih časov. Zelo uporabno.

Bog torej ni nekaj neobičajnega; je samo življenje, vsakodnevno, brez otročje neumnega naprezanja, brez utvar o lastni vsemogočnosti spoznanja. Vzeti svet kakršen je, z razumom in čuti, kakršne pač imamo; presojati in precejati ga z razumom in občutki, kakršne pač imamo; odločati se in delati po vseh močeh, kakršne pač kdo ima – vsaka Bogomila  nekoliko drugačne. Vse to je Bog; vzeto, razumljeno, čuteno, presojano, precejano, občuteno; moči in dejanja in odnosi; različnost in drugačnost; in še razmišljanje o tem; in še slutnja, da tega pravzaprav ne vemo; in še slutnja, da tega ni treba vedeti, čeprav imamo očitno vgrajeno, da je treba znova in znova stopati na pot, da bi to odkrivali.

Bog je vedno kot prvi korak, in vsak korak, ki pride za prvim se zdi, kot da je prvi. Kot začetek iskanja, v katerem sami ne najdemo Boga, ampak on nas najde. Bog je mili.