Še dan današnji vidiš razvalino,
v nji gledaš Črtomirovo lastnino.
V zgodbah o Bogomilah, ki so sicer resnične, nastopajo kot skoraj glavni tudi Rimočrti in Rimotrči. Po usodnem dogodku na svetem mestu je njihova skupna lastnost ta, da v bistvu niso resnični, ker odtlej živijo le kot svoje podobe in ne kot oni sami. Ko se na primer ozrejo v zrcalo, ne vidijo tam svoje podobe, ampak obratno: oni so namreč v zrcalu, in ob pogledu v zrcalo zagledajo sami svojo resničnost. Zato se zrcala bojijo in se ga vsled strahu pred strahom stalno izogibajo.
Poleg tega je njihova skupna značilnost ta, da oboji s svojim zrcaljenjem zrcaljenja Bogomilam povzročajo ne-mir, neredko pa prizadevajo težke rane.
Razlika med Rimočrti in Rimotrči je v tem, da prvi črtijo vodila, ki prihajajo s svetega mesta, torej jim nasprotujejo, vendar se o tem javno ne izražajo. Običajno jih potem tudi ne izpolnjujejo. Drugi takšna vodila najprej sprejemajo, a jim potem izraženo nasprotujejo. Kar v javnosti. Čeprav se vanje zaletavajo, jih pretežno vseeno nekako izpolnjujejo. Rimotrči in Rimočrti so formalno zavezani svojemu vodji, ki biva na svetem mestu. Njihov vodja je resničen in je bolj Bogomila, formalno kot da prva, ampak dejansko le nadomestek prve.
Čeprav se imajo Rimočrti in Rimotrči za sinove Svaruna, se zdi več kot očitno, da se po njihovih žilah pretaka kaj-ti-mar-na kri.
Razlagajo, ko pride v Akvilejo,
mu svete pisma prosté zmote vsake.
In zakaj nič o Bogomilah?
Preprosto: Bogomile so vsi ostali.